hypnagogia 00 (2011)
»Zajec je zmožen doumeti več kot večina ljudi s svojim trmastim racionalizmom.«
Joseph Beuys
(o svojem performansu Kako mrtvemu zajcu razložiti slike/How to Explain Pictures to a Dead Hare, 1965)
»Cenjen kot simbol plodnosti in seksualnosti, a tudi čistosti in otroštva, priljubljen kot hišni ljubljenček in široko
zastopan v mitih in spominskih usedlinah domala sleherne kulture, je zajec ena najbolj popularnih živali, kar jih
poznajo ljudje,« piše na zavihku obsežne monografije o naravni in kulturni zgodovini teh dolgouhih
živali.Trditvi velja vsekakor pritrditi – kajti zajci so skakali in skačejo dobesedno od vsepovsod: že površna
raziskava razodene, da jih ne manjka v krščanski ikonografiji, niti v antični mitologiji, gledamo jih na filmskih
platnih, srečujemo v literaturi, v risankah in otroških pravljicah … in zdi se, da ni njihova priljubljenost nič
manjša tudi v sferi vizualnih umetnosti.V simbolnem smislu se zajca že od nekdaj drži določena
ambivalenca, in morda je prav to razlog za njegovo popularnost na področju najširše kulture, pa tudi v sferi
simboličnega, mističnega: zajec je poosebljenje modrosti, a tudi neumnosti, ženskosti in androgenosti,
bojazljivosti in poguma, divje seksualnosti in nedolžne čistosti. Zajec je ljubka in pohlevna žival, ki pa se v
fantazmagoričnih vizijah kaj zlahka prelevi v srhljivo pošast iz cone somraka: opraviti imamo torej z bitjem,
ki se zdi še kako primerno za intrigantno in dvoumno kraljestvo hipnagogije, kot Maja Smrekar naslavlja
svojo razstavo – hipnagogije, ki po definiciji ne pomeni nič drugega kot stanje zavesti med budnostjo in
spanjem, in kjer, če se sklicujemo na Josepha Beuysa, torej ni prostora za racionalno, temveč kvečjemu za
tisto drugo plat človeške narave …
Maja Smrekar se je za motiv zajca, ki skozi različne medijske reprezentacije in obenem različne semantične
lege predstavlja rdečo nit celotne postavitve v galeriji Simulaker, odločila zaradi povsem konkretnih razlogov:
ta ljubka bitja jo namreč spominjajo na otroštvo, na odraščanje v krogu lastne družine; v galerijskem
prostoru tako ne manjka indicev, ki markirajo – a hkrati tudi pervertirajo – družinsko domačnost.
Izpostavljanje želje po varnosti otroštva avtorica artikulira z zgodovinjenjem in hkratnim preoblikovanjem
vsebin iz preteklosti, kjer se racionalno in realno umika nezavednemu in fantazijskemu; Maja Smrekar se na
ta način loteva prevpraševanja lastne identitete in čustev, pri čemer ji služi zajec kot simbolni ključ, ki odpira
skrivnostna vrata subjektivitete. V primarni funkciji zajci na razstavi nastopajo kot sprožilci določenih
čustvenih spominov, predstavljajo idealizirano podobo/simbol avtoričinega odraščanja – to »najčistejšo«
semantično plat zajca denimo reprezentirajo žive živali v galerijskem prostoru, medtem ko se njegove
medijske in ostale povsem stvarne pojavitve (kot denimo preparirane kože mrtvih zajcev) spoprijemajo z
drugačnimi pomenskimi registri: fotografije in video dela so intonirani z neprijetnimi, včasih tudi bizarnimi
poudarki, ki sugerirajo tesnobne, melanholične, včasih celo mučne notranje vzgibe, malikovanje izgubljenega
a tudi odpor in potlačitev. Zajec se tako pred gledalčevimi očmi preobraža iz ene skrajnosti v drugo: iz
simpatičnega hišnega ljubljenčka v monstruozno kreaturo iz najgrših nočnih mor, iz lovske trofeje v igrivo
spako, iz totemske živali v okusen in hranljiv obrok, postrežen ob odprtju razstave.
Razstava je zasnovana kot diskurz z množico označevalcev, ki prepleteni med seboj igrajo svojo igro, ki jo
lahko na sekundarnem nivoju beremo tudi kot metaforično raziskovanje mehanizma želje. Praznina
izgubljenega časa, izgubljenega otroštva, se napolnjuje s pervertiranimi željami in fantazmami, ki se na
subtilen način zgoščajo okoli konkretnega simbolnega nosilca, ne da bi bile neposredno artikulirane.
Imperativ želje tako ostaja pogojen z izbirami in možnostmi, ki jih ponuja in hkrati narekuje svet sodobnega
potrošništva – pri tem pa ostaja nepotešen, vselej prekratek, vselej izven realnega dosega subjekta … in
hkrati tudi vselej izven dosega racionalne ubeseditve.
Matjaž Brulc
________________________________________________________________________________
Večmedijski projekt hypnagogia00 je mdr. obravnavan skozi tematiko inscenirane ikonografije, ki se iz
stališča submedijskega, notranjega, skritega, ukvarja s čustvenim spominom, manifestiranim skozi
telo. Materializirano v obliki označevalca – zajca, je prikazano v fotodokumentaciji različnih identitet
avtorice, ki v časovni in prostorski neopredeljenosti pojasnjujejo, da ta vzdušja niso samo mrtve točke
začasne avtonomnosti, ampak aktivni čustveni nosilci v arhivu subjektivnega spomina.
Fotografije: Bojana Rudovič Žvanut
Video: Maja Smrekar & Andrej Strehovec
Tehnična podpora: Moderna galerija Ljubljana, LJUDMILA , Gimnazija Novo mesto
Pokrovitelj razstave: Šiško steklarstvo, d.o.o.
posebne zahvale: Milenko Blaževič, Janez Černoga, Željko Kolarič, Milenko Kopinč, Neven Korda,
Tomaž Kučer, Julijana Lapuh, Mojca Lukšič, Tinka Pobalinka, Marija Smrekar, Željko Strunjak,
Robertina Šebjanič, Ivan Šepec, Borut Šiško in trgovina Sisi Ljubljana.
Kustos: Matjaž Brulc
Produkcija: galerija Simulaker, Zavod LpkalPatriot (2011)