Museum´s Dreams (2009)
Prebuditi se, pomeni postati alegorik. (Sigmund Freud)
Photo: Borut Peterlin
Umetnica je razstavo zasnovala v dialogu z zbirko Tobačnega muzeja. Muzej v tem trenutku še domuje v
nekdanjem skladišču ljubljanske Tobačne tovarne. Prostor, ki je nekdaj živel in dihal tobak, je zdaj prostor,
v katerem je občestvu ponujena njegova zgodovina.
Kot vsak muzej je tudi Tobačni muzej institucija, ki naj služi družbi tako, da ji kaže (i)zbrane, ohranjene in
raziskane predmetne ostanke preteklosti. Toda zgodba, s katero muzej poučuje, je vedno odvisna od
načina, na katerega je predstavljena in vsak predmet v muzeju je fetišizirani objekt.
Tobačni muzej je bil zasnovan v začetkih obdobja, v katerem so zagovorniki zdravega načina življenja
pričeli dobivati bitko nad opojnim dimom cigarete. Vzdušje, ki ga muzejska postavitev ponuja, se na
daleč izogne sodobnemu diskurzu, saj obiskovalca z oblikovanjem oglasnih stebrov, posnetka kavarne
iz začetka stoletja in barvno shemo razstave, zaziblje v nenevarno in idealizirano preteklost.
Razstava Muzejeve sanje s številnimi svetlobnimi, zvočnimi in vizualnimi elementi razbija (neopazni)
ideološki diskurz muzeja. Opozarja nas na dejstvo, da tisto, kar nam ponuja muzejska predstavitev, ni
odvisno od razstavljenih objektov, ampak od načina njihovega vpenjanja v konstruirano zgodbo.
Na prvi pogled se zdi, kakor da bi Muzejeve sanje poudarjale impulze, ki skušajo obiskovalca prestaviti v
nek drug, prijetnejši in idilični svet. Slišimo staro varietejsko glasbo, prostor pa je diskretno zamračen.
Toda motnje zvoka, počasno utripanje luči, način montaže videa, ki je postavljen v pompozni baročni okvir
in na gladke monitorje kavarniških miz in neonski davek na trošarine opozarjajo, da nekaj ni kot bi moralo
biti, da sistem ne deluje gladko. Motnja, ki jo ustvari umetnica, gledalca vrže iz ritma zaupljivega
sprejemanja pripovedi.
V drugem prostoru se vzpostavi direktna dekonstrukcija prezentacije historičnega dogodka. Tu se v talni
horizontali nizajo originalna, v muzej umeščena podoba v svoje delo zatopljene "cigararce", montirani
arhivski videopostnetek "acting outa" histeričarke na psihoanalitikovem kavču, ki se ponavlja v neskončni
zanki in inscenirana alegorija razgaljene "cigararce", ki je odvrgla plašč, v katerega jo je ovila družba. S
temi tremi podobami se tvori veriga budnost – ko je ženska poslušna in do vratu zapeta delavka – sanje –
ko iz nje izbruhnejo frustracije – in alegorija – ki je prispodoba njenega resničnega stanja.
Razstava Maje Smrekar zaustavi gladko samoumevnost muzejske pripovedi. Obiskovalec muzeja zaradi
umetničine intervencije postane opazovalec načina, na katerega je zgodba konstruirana. Razstava nam ne
kaže resnice, ampak okvire, ki konstruirajo eno od resničnosti.
Petja Grafenauer