MFRU 2018: MAJA SMREKAR + KAJA KRANER
Pogovor z Majo Smrekar
Sodobna intermedijska umetnica Maja Smrekar je v zadnjih dveh letih širši javnosti postala znana na eni strani zaradi prejema nagrade zlata nika na festivalu Ars Electronica (2017) in nominacije/prejema nagrade Prešernovega sklada (2018), na drugi pa zaradi moralne panike in plaza mizoginih napadov, ki je ob javni izpostavitvi njenega dela ter dela performerke in dramatičarke Simone Semenič zavladala v širši javnosti znotraj slovenskega kulturnega prostora. Slednje je bilo tudi eno od izhodišč prevpraševanja položaja in potenciala sodobne umetnosti v družbenih procesih, hkrati pa položaja specifično umetnice ženskega spola. Z Majo sva se tako pogovarjale o položaju ženske umetnice v umetnostnem sistemu, tako v času njenega izobraževanja na ljubljanski ALUO, kot v času njenega profesionalnega delovanja na področju sodobnih biotehnoloških in računalniških umetnosti. Dotaknili sva se vprašanja t. i. feminizacije sodobnega umetnostnega polja, ki se nanaša na večanje števila žensk na vodstvenih položajih umetniških javnih zavodov in nevladnih organizacij, večanja števila študentk na umetniških akademijah, umetnic, kuratoric, kritičark in teoretičark umetnosti, ravno tako pa sva se dotaknili njenega gledanja na oznako ‘feministična umetnost’, ki lahko predstavlja tudi obliko (samo)marginalizacije. Od položaja ženske umetnice sva se prestavile bolj neposredno na njeno delo, pri čemer me je zanimala predvsem 'metodologija' samoobjektivacije življenja in dela preko umetnosti, ki ji je mogoče slediti predvsem v tradicijo performansa in body arta od 60. let 20. stoletja, povezave njenega raziskovanja med-vrstnih srečanj z njenim življenjem in biografijo, ter potenciala novih tehnologij kakor ga nagovarja v svojih delih. Zaključni del pogovora je bil osredotočen še na način, kako znotraj svojega dela nagovarja in razume antropocentričnost, ker je kritika antropocentrizma pogost pojem s katerim se označuje njeno delo.
Kaja: Glede na fokus v katerega se pogovor umešča, bi pričela s tematiko položaja ženske umetnice na področju sodobnih (intermedijskih) umetnosti. Kot je znano, naj bi kronološko prvo delo, ki ima splošno prepoznani status ‘feministične umetnosti’ v Sloveniji, delo Dube Sambolec Ženske prihajajo I iz leta 1976, nastalo kot neposredna reakcija na mizogini kontekst akademskega izobraževanja konec 70. let 20. stoletja, povsem konkretno: na mizogini kontekst na kiparskem oddelku ljubljanske ALUO, ki naj bi se manifestiral na način nenaklonjenosti in sovražnosti, celo cenzure do takrat še maloštevilnih študentk, sploh v kolikor so poskušale iskati nove izrazne pristope. Ker si tudi sama zaključila študij kiparstva, nato pa magisterij novih medijev na tej isti ustanovi, me zanima, če se je okoli leta 2000, ko si študirala sama, situacija radikalno spremenila (tudi glede na to, da število študentk na umetniških akademijah načeloma narašča). Glede na to, da je pred bolonjsko reformo prva leta akademskega izobraževanja bilo v veliki meri še vedno osredotočeno na klasično obrtniško urjenje, me zanima kakšen je bil po tvojih izkušnjah odnos do študent, ki so poskušala raziskovati performativna, body-artistična, novomedijska izrazna sredstva?
Maja: Na dodiplomskem študiju takratne ALU sem študirala v obdobju od 2000 do 2004. Nekateri profesorji, ki so zdaj že upokojeni, so nam sicer včasih jasno dali na znanje, da so na poziciji moči, vendar so bili pri temu povsem enakopravni kar zadeva spol (smeh). Takrat se je že vzpostavljala generacija profesorjev, ki so bili zelo odprti do našega dela in so študente v procesu podpirali ter inspirirali; predvsem v tretjem in četrtem letniku so bili moji mentorji profesorji, ki so me zelo podpirali. Odnos do metode raziskovanja pri posameznem študentu je bil odvisen od predmeta, predvsem pa od profesorja. Kljub temu sem si pri študiju želela več ženskih profesoric. Takrat jih je bilo na celotni Akademiji namreč zaposlenih le pičlo število, od tega nobene na Oddelku za kiparstvo in le ena na Oddelku za slikarstvo. VEČ